Jadranje Šimuni - Santa Maria di Leuca - Šimuni, 1. del (potopis)

Malo izven športnega kontektsta, ampak tudi zabava more bit. Sicer sem se k pisanju spravi malo pozno, ampak bolje pozno kot nikoli :)

Po končani sezoni sem kot vsako leto do zdaj odšel malo na morje. Če mene vprašaš je september in začetek oktobra najlepši čas za preživet na morju, saj temperature malo padejo od poletja, morje pa ohrani isto temperaturo, tako da bi težko boljše opisal stanje na Jadranu kot z besedo IDEALNO.

Tako smo se letos odločili objadrat praktično celi jadran. Mogoče malo pretiravam, ampak ¾ smo ga pa sigurno. Odpravili smo se v ponedeljek 15.9. iz Maribora. Smer Šimuni, Pag. Bili smo kot ponavadi standardna ekipa (Jaz, Tomaž, Sergej, Simon – Marjan). Plan, ki smo ga sestavili ob pivu je bil sledeč:

Jadranje v dolžini enega mesca in ruta Šimuni – Ston – Budva – St. Maria di leuca (italija) in nazaj.

To smo tudi izpolnili. Prve dni smo hoteli čimprej priti do Stona na Pelješcu, kjer smo imeli v planu odteči Ston wall marathon. Seveda ne celega, ampak 4 oziroma 15km. Pred tem smo se ustavili na Žirju (dan 1.), potem na Visu, Lastovu, Mljetu. Izbrali smo si res samo najlepše oz. najbolj opevane destinacije jadrana. In morem priznat da si ta naziv tudi zaslužijo. Najbolj nas je fasciniralo Lastovo (mesto), ki je zgrajeno na pobočju kotline, kot nekakšen amfiteater. Zanimivo je tudi, da ima vsaka stavba poseben, unikaten dimnik. To je tudi glavni simbol mesta. Prav tako je dobro obiskat Mljet in nacionalni park na njem. Jezera na otoku so res lepa in se jih splača obiskat (priporočamo kolesarjenje okoli jezer z rentanim kolesom).

Konec prvega tedna smo se udeležili maratona. Tudi v Stonu smo bili prvič in nas je prav tako očaral. Ston je poznan po najdaljšem obzidju v Evropi. Zid okoli mesta je dolg okoli 5km in se po njem lahko sprehodiš in ob tem uživaš v pogledu na mesto, ter soline po katerih je Ston znan. Odtekli smo po svojih zmožnostih, pobrali par medalj in po tekmi uživali v Pelješkem Plavcu (vino) in črni rižoti, ki je bila odlična. Naslednji dan smo nadaljevali proti Dubrovniku.

Dubrovnik je čisto turistično mesto, v katerem se ne pozna da bi naj bila turistična sezona že zaključena. To smo dodobra izkoristili, tako da smo obiskali par znanih diskotek in potrošili nekaj denarja ob pitju piva na Stradunu J. Sledila je odjava iz Hrvaške in nadaljevanje proti Budvi (MNE). Budva nas ravno tako ni pustila hladne. Dočakali so nas prijazno v marini v centru mesta, ki jo vodijo ruski vlagatelji. Tukaj smo bili res presenečeni nad organiziranostjo in urejenostjo le-te. Spet smo zvečer odšli ven, obiskali »slavno« Slovensko plažo, ter dva beach bara, ki sta še ostala odprta. Črnogorci so namreč že zaprli skoraj vse diskoteke, saj se jim ne ljubi več delat ;) Drugi dan smo se odlično najedli domačih dobrot iz žara, za katerih nam ni bilo žal dati 10€/osebo. Priporočamo restoran Parma!

Po Črni gori je sledil manj zabaven del. To je jadranje čez Jadran v Italijo. Sreče z vremenom nismo imeli, saj nam je 24 ur (od 36) pihalo skoraj v glavo (jugo), tako da smo vozili bočno na val in nas je tako zibalo cel dan. Edina prednost tega je, da ob slabosti, ki jo dobiš ob guncanju, nimaš apetita, torej se posčedično ne moreš zredit…

Pristali smo po skoraj 40 urah v Otrantu. Mesto ima lepo obzidje in staro mestno jedro z gradom. Stoji na vhodu v jadransko morje, na meji z Jonskim morjem. Tukaj smo ostali dva dni, ker nam je premočen veter onemogočil nadaljno plovbo. Mesto je kar se tiče mladine mrtvo, prevladujejo penziči. Priporočamo lokal vino&funghi, kjer imajo dobro vino, kavo in prigrizke. Pa še poceni so.

Ko se je vzhodni veter polegel smo odšli dalje, do naše končne postaje, Santa Marija di Leuca. Ta stoji na najjužnejšem rtu pete Italije. Pred mestom je ogromen valobran, na katerega so nasipani ogromni betonski tetraedri. Na griču nad naseljem stoji visok svetilnik, po katerem je mesto tudi znano. Lahko samo rečemo, da je mesto vredno ogleda! Možnosti za privez so v marini, ki pa je mi nismo izkoristili, saj nam je vreme dopuščalo »bivanje« na sidru pred marino. V mestu manjka edino mesnica, ostalo je ok. Najboljša stvar v mestu je sladoled v lokalu Martinucci (nisem siguren za ime). Po dveh dneh tukaj je bil čas za povratek nazaj v domače vode.

Pot nazaj ni bila kdove kako dramatična. Prvi dan smo imeli ponovno veter v glavo, pihal je severni veter cca 10 vozlov. Brezveze, cikcakanje cel dan. Potem smo prenočili v nezanimivem mestu okoli 15 milj severno od Otranta, San Foca di nekaj. Za prenočitev v marini smo dali 45€, ampak se ne splača. Boljše potegniti direktno čez proti Črni gori in dalje do Cavtata. Zgodaj zjutraj smo se odvezali in odšli končno proti Dubrovniku. Vožnjo je zaznamovala čista bonaca in poslušanje motorja celih 26ur. Katastrofa.

Pristali smo po približno 38 urah v Cavtatu, kjer smo opravili carinske obveznosti. Imajo lušno carinko, tako da se bolj splača opraviti carinski pregled tukaj kot v Dubrovniku J. Zvečer smo oddali Tomaža na letalo za Zagreb, saj je moral na faks (pusič). V zameno je prišla moja sestrična (brez prijateljic L ) in odšli smo počasi nazaj proti Šimunom.

Drugi del, torej povratek sledi v naslednjih dneh. Spodaj je še par slik, v pravem zaporedju :)

Lep pozdrav